»In se sooča s podobnimi vprašanji, s katerimi sem se tudi jaz, ko sem bil v njegovih letih.«

»Zakaj oklevaš – sem slab ljubimec, sem grd; sem prešibek, premočen, ali veš, zakaj? Če me hočeš, me vzemi, tvoj sem. Če me nočeš, prosim, prelomi urok, ki me vklepa. Greh je v kletko zapirati divjo žival, božansko pa jo je ukrotiti. Moja ljubezen je tvoja.«

»Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!«

»Ne, nihče nama ni povzročal težav, kajne, Severine?«

»Mislim, da so naju vsi precej podpirali tudi zato, ker sva do tistega trenutka že približno deset let delala v tem kraju, preden sva odprla restavracijo, tako da so naju bili že navajeni.«

»Med najinim pogovorom me je vprašal, kaj si želim postati, ko odrastem. Rekla sem: 'Želim delati za vas'. On pa je odvrnil: 'V redu!' In zdaj res to delam.«

»Na živce mi je šel in nisem ga videl nikoli več, dokler nisem postal komik. Takrat pa sem vzljubil njegovo delo in on moje.«

»Avtizem za naju nikoli ni predstavljal nečesa, kar bi nama uničilo življenje, ampak nekaj, kar nama ga bo obogatilo.«

»V najinem mehurčku, kjer sem se počutila najbolj varno na svetu, sem ga ure in ure zalagala s svojimi težavami, kot da ne bi imel svojih.«

»Malo smo ju peljali okoli. Šli smo na Fontano, oprhala sta se, malo sta se kopala v bazenu, skuhala sem jima tradicionalno slovensko kosilo in bila sta strašno zadovoljna. Pripravila sem jima govejo juho z rezanci in pražen krompir.«